So samo ljudje. Najbolj shujšani, najbolj lačni, najbolj žejni, najbolj utrujeni ljudje na planetu te dni. In drevesa, večinoma trnaste akacije, ki v letošnji deževni dobi ne dajejo še nobene sence. In črna suha črnica z decimeter širokimi in meter globokimi razpokami, za katero se zdi, da srka znoj iz nas med maršem, saj nikogar ne vidiš lulati. Niti iztrebljati. In nebo, modro, kot oprano s kislino. In razbeljeno sonce, ki spominja na vročino in svetlobo, ki nastaja pri obločnem varjenju. In mrhovinarji ves čas na nebu.
Več: